torek, 23. maj 2017

Knjiga Fultona Sheena Kalvarija in maša v slovenskem prevodu!



Ko smo se pred več kot enim letom odločili za prevod in izdajo knjige Kalvarija in maša ameriškega škofa Fultona Sheena, nihče od nas ni pričakoval, da bo do izdaje minilo še več kot leto dni. Vedeli smo, da je omenjeno Sheenovo delo že izšlo v slovenskem prevodu – leta 1958 je knjigo v prevodu salezijanca Franca Mihelčiča v ciklostilni obliki namreč izdala župnija Tomišelj. Prepričani smo torej bili, da nam bo treba le pregledati in posodobiti prevod ter nato poskrbeti za oblikovanje in izdajo. No, kot že tolikokrat prej se je pokazalo, da so človeški načrti eno, realnost pa večkrat nekaj drugega. Po začetku pregleda je namreč postalo jasno, da Mihelčičev prevod v številnih ozirih odstopa od izvirnika, njegov stil pa za sodobnega bralca deluje arhaično. Postalo je torej jasno, da bo knjigo potrebno prevesti praktično znova. Sledili so meseci prevajanja, popravkov, novega prevajanja in še več popravkov, kar je čas izdaje močno podaljšalo. Bogu hvala, da je naša prevajalska ekipa tedaj dobila veliko pomoč iz nepričakovane strani, kar nam je močno olajšalo delo ter prevod dvignilo na višjo raven. Danes lahko torej ponosno rečemo, da Kalvarija in maša pred slovenskega bralca stopa v jezikovno bogatem in izvirniku zvestem prevodu, ki po kakovosti ne zaostaja za profesionalnimi prevodi. 

Pomen knjige danes 

Zakaj smo se sploh odločili prevesti to delo? Kaj lahko Fulton Sheen danes ponudi slovenskemu bralcu? Zakaj je vredno, da slovenski katoličan to knjižico vzame v roke? 

Odgovorov na ta in podobna vprašanja je seveda več. Prvi je morda ta, da je Fulton Sheen v slovenskem prostoru še praktično nepoznan avtor, kar pa nikakor ne velja za druge dele sveta, predvsem Združene države Amerike, kjer je Sheen v 50-ih in 60-ih letih 20. stoletja bil prava medijska zvezda. Njegove televizijske nastope je redno spremljalo več kot 10 milijonov gledalcev. Slovenska Cerkev danes pogosto govori o novi evangelizaciji; zdi se, da imamo opravka s pravo inflacijo tega pojma. Uspehi vsaj doslej niso posebno navdušujoči, morda tudi zato, ker si nekateri novo evangelizacijo predstavljajo kot čedalje radikalnejše »odpiranje« oz. celo prilagajanje Cerkve sodobni družbi. Sheen, pionir nove evangelizacije v najboljšem pomenu besede, pa je nasprotno pokazal, da uspeh novega oznanjevanja evangelija ne leži v iskanju kompromisov, temveč v tem, da večne resnice predstavimo na svež način.

S temo nove evangelizacije je tesno povezana vsebina Sheenove knjige, t. j. sveta mašna daritev. Prepričani smo, da je velik del slovenskih katoličanov izpred oči izgubil centralni pomen evharistične daritve za naše življenje. Brez dvoma del krivde za to leži tudi v tistih teoloških smereh, ki so mašo želele »protestantizirati«, ki so skratka zanemarjale njeno resnično žrtveno naravo. Namesto tega so poudarjale vidik »Gospodove večerje«, vernikov zbranih okrog skupne oltarne mize ipd. Kristus in njegova daritev na Kalvariji sta marsikje zašla v ozadje, na to mesto je (hote ali nehote) stopila krščanska skupnost. Ni naključje, da se že mnogo let trudimo mašo narediti bolj »zanimivo«, bolj »interaktivno«, bolj »relevantno«. Vse to je posledica omenjenega antropocentrizma, ki se npr. kaže tudi v skorajda popolni opustitvi duhovnikove usmeritve »ad orientem«. In rezultati? Rezultati so preprosto rečeno porazni. Naše cerkve se vztrajno praznijo, kar potrjuje statistika nedeljnikov in brezštevilne anekdote. Rezultat je novo iskanje načinov, kako bi »updejtali« evharistično daritev, da bi ta bila zanimiva za modernega človeka. Tako so slovenskemu katoličanu danes na voljo »mladinske maše«, »skavtske maše«, »karizmatične maše« in še bi lahko naštevali. Posledice seveda ne bodo nič boljše, saj je pogubna dialektika tega procesa nujna posledica prvinske napake antropocentrizma oz. zapostavljanja pomena žrtvene narave sv. maše.

Kot je v spremni besedi k delu zapisal dr. Ivo Kerže, predstavlja Kalvarija in maša dragocen odgovor na pravkar nakazano stanje. Brezkompromisno nam namreč pred oči postavlja Kalvarijo, kraj pri Jeruzalemu, kjer je Kristusova žrtev za večno raztrgala »zadolžnico prastare krivde«. Sveta maša resnično ponavzočuje ta dogodek, v njej se Kristus znova in znova po duhovnikovih rokah daruje Očetu. Sveta maša je torej središče in višek vsega krščanskega življenja, zato je logično, da je sedanja kriza Cerkve najprej predvsem kriza njenega liturgičnega življenja, kot je nedavno znova zapisal zaslužni papež Benedikt XVI.

Iz svete maše more in mora katoličan torej črpati milost za izogibanje grehu, za ljubezen do Boga in bližnjega ter končno za zveličanje. Naša udeležba pri maši, opozarja Sheen, zato nikakor ni zgolj pasivna. Ko smo pri maši, nikakor ne smemo biti zgolj gledalci. A za razliko od današnje prevladujoče miselnosti, ki aktivno udeležbo razume predvsem kot telesno aktivnost, kot željo, da pač nekaj počnemo, Kalvarija in maša poudarja naše notranje sodelovanje.  Kristusovi žrtvi, pravi Sheen, se lahko pridružimo le tako, da v svojem srcu po zgledu desnega razbojnika obnavljamo kesanje in vero.

Prepričani smo torej, da predstavlja Kalvarija in maša kljub svoji »starosti« (delo je prvič izšlo že leta 1936) dragocenost za današnjega slovenskega katoličana. Morda je danes še bolj potrebna, kot je bila v času svojega nastanka. 

Naročilo knjige

Za konec še nekaj besed o prevzemu knjige. Knjigo lahko naročite preko elektronske pošte (obrazec na desni strani bloga!) ali jo osebno prevzamete pri eni od naslednjih svetih maš, ki bodo potekale v Dravljah. Knjiga je brezplačna. Vse tiste, ki zmorejo in želijo, pa prosimo za prostovoljni prispevek, že 5 € pokrije osnovne stroške za en izvod.  Prostovoljni prispevek je namenjen izključno za pokritje stroškov oblikovanja in tiska. Kdor bi želel pomagati pri pokritju stroškov izdaje knjige, nas lahko kontaktira. Hvala!

Ker je količina natisnjenih knjig omejena, vabimo vse tiste, ki bodo knjigo vzeli, da jo posodijo oz. priporočijo tudi svojim sorodnikom in prijateljem. Naš namen pri prevodu in izdaji dela je namreč bil, da sporočilo o pomenu evharistične daritve doseže kar največje število ljudi.

torek, 09. maj 2017

Vabilo - tradicionalna latinska sveta maša v Ljubljani, 13. 5. 2017





Tradicionalna latinska sveta maša ob 100. obletnici prvega prikazanja Device Marije v Fatimi.
Pred sveto mašo bo možnost spovedi. 
Petje v gregorijanskem koralu.

petek, 05. maj 2017

TLM Ljubljana 27. april 2017 - poročilo in zahvala



Na god sv. Petra Kanizija smo imeli čast gostiti Jakuba Zentnerja, novomašnika češkega rodu, ki je član Duhovniške bratovščine svetega Petra. Duhovniša bratovščina šteje 425 članov. Duhovnikov je 270, ostali so bogoslovci. Povprečna starost članov je 37 let. Po krasni sveti maši, pri kateri sta stregla njegova sopotnika, smo bili deležni še novomašnega blagoslova. Prijetnemu mednarodnemu kosilu je sledil obisk Muzeja krščanstva na Slovenskem.

Zahvaljujemo se župniku, mašniku, spovedniku in pridigarju, ministrantoma ter vsem našim dobrotnikom. Bog plačaj!

Prilagamo nekaj slik. Spodaj pa lahko preberete še pridigo, ki smo jo tisti dan slišali.


Pristopne molitve - mašnik moli confiteor

Branje prve prošnje

Credo

Lavabo

Veliko povzdigovanje

Tretji confiteor

Odveza

Ecce Agnus Dei

Obhajilo vernikov

Zadnji blagoslov

Zadnji evangelij

Novomašni blagoslov
Novomašni blagoslov




Hvaljen Jezus!

Organizatorji so nam dali zanimivo izhodišče za razmišljanje na današnji dan, ko so dejali, kako je bil sv. Peter Kanizij pravi borec proti okupatorju – proti nekemu drugemu okupatorju, ki je bil v tistem času protestantizem. Vsekakor pa ima vsako obdobje neke svoje okupatorje, zlasti pomembni pa so tisti okupatorji, ki se tako ali drugače borijo za okupacijo našega srca. Ko rečemo srce, seveda mislimo na človekovo notranjost nasploh, da ne bi slučajno zamešali in govorili le o čustvih in medsebojnih odnosih, kakor se, čisto po protestantsko, dandanes dogaja v nemajhnem delu katoliškega sveta.

Smo v velikonočnem času, vendar se ne zdi, da bi bili v resnici v kakem posebnem obdobju cerkvenega leta. Ne zdi se namreč, da bi se bili kakorkoli dvignili iz tistega vsakdanjega povprečja, ko ljudje živimo tisti svoj klasični agnosticizem, namreč tako, kakor bi Boga sploh ne bilo oz. kakor, da slednji ne bi imel nič opraviti z nami in našim življenjem. Na Božjega Sina je tako ali tako bolje, da se niti ne oziramo, saj se zdi, da res ne velja nič tisto, da se je učlovečil za to, da bi nas svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal, potem pa slednjo premagal s svojim vstajenjem od mrtvih. Po polnih prazničnih cerkvah, a seveda le za žegnanje velikonočnih jedi in na velikonočno nedeljo samo, so naše cerkve spet normalno ali še bolj prazne, kot vedno pač. Prazna pa so tudi naša življenja nasploh. 

To bi vsekakor moral biti znak za preplah v Cerkvi, vsekakor pa je za kristjane znak, da bo treba povečati, začenši pri sebi, boj proti okupatorjem našega srca, da bi vanj lahko res posijala luč Gospodovega vstajenja. 

Za to se morajo izpolniti določeni pogoji:

1) Vsak od nas mora priznati svojo omejenost, majhnost in grešnost ter se zanjo pokoriti vsak dan in večkrat na dan. Posebej se velja boriti proti kakemu grehu ali nagnjenju, ki nas še posebej oklepa, saj se, po besedah sv. Tomaža Akvinskega, boj na enem področju pozna tudi nasploh. 

2) Priznati je potrebno in tudi sebi je potrebno večkrat priznati, da ne bomo zmogli sami, temveč da potrebujemo za dvig Božjo pomoč. Ikona Vstajenja lepo kaže, kako je Kristus tisti, ki vleče človeka iz njegovega groba, človek sam nič ne more in zmore. Najlažje je, če naše težave, ki jih imamo, izročimo Materi Mariji, pravi Posodi za Boga, ki tudi nam pomaga, da postajamo takšne posode, da se torej osvobajamo egoizma in delamo prostor za Boga.

3) Tretji pogoj je ta, da vzamemo cerkveni nauk za svoj nauk in se trudimo živeti po njem. To je tisti del naloge, ki ga človek ne samo lahko naredi s svoje strani, temveč je nujno, da svoj del naloge opravi. Temu se skratka reče, da se je treba truditi za krepostno in urejeno življenje. Seveda je ta nauk treba tudi poglabljati in študirati, glede na to, kako malo in slabo ga poznamo. Rečeno je bilo, kako je današnji svetnik širil pravi nauk s pomočjo katekizmov – slednje imamo še vedno na voljo! 

4) Kot zadnji pogoj pa je treba živeti tudi molitveno in liturgično življenje. Možnosti so takšne, kakršne pač so, a to ni razlog, da ne bi mi naredili vsega tistega, kar lahko naredimo tudi na tem področju. Potrebna je redna in kvalitetna molitev – zase in skupaj, kakor pač gre. Potrebno je redno zakramentalno življenje, kjer je redna in kvalitetna sveta spoved predpogoj za pravo sodelovanje pri sveti maši in prejem Kristusa samega. Ne moremo pričakovati nekega splošnega izboljšanja ne v Cerkvi ne v družbi, če se ne bo izboljšalo in posvetilo naše življenje. Saj je bl. Anton Martin ponavljal, da mora človek najprej sam goreti, če hoče drugega vneti.

Če vsega tega ni, če se vse to ne dogaja, potem seveda ne more priti do nikakršnega vstajenja v naših srcih. Naše življenje se torej ne more dvigniti iz tistega sivega povprečja, kjer pač je. Še pomembneje pa je to, da moramo končno nehati hraniti svojo smrt, da bi se raje zares hranili z življenjem. Praznični časi so v Cerkvi priložnost, da spet zazvenijo Kristusove besede, da tudi mi ne bi bili le kristjani »velikonočnega žegnanja«, pa naj gre za vejice, butare ali jedi, temveč da bi šli precej globlje. Gospod nam pravi: »Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov ... Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje ... Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen ... To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.«

Amen.

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...